Identiteto Trsta običajno določa pogled v preteklost, predvsem v čas razcveta pristanišča, trgovine, zavarovalništva, arhitekture in umetnosti v Habsburški monarhiji ter velemestnega prepleta kultur in jezikov, ki je zaznamoval tisti čas. Ga lahko za spremembo morda vidimo kot sodobno mesto?
Drži, da prebivalstvo mesta že lep čas upada in je zdaj znatno manjše, kot je bilo pred sto leti, povprečna starost meščanov je kar štiri leta višja od italijanskega povprečja, ki že tako ni nizko. Tudi razvojno mesto ne kaže nekega zagona. V zadnjih desetletjih se ni izvedel noben resen razvojni projekt, o prenovi območja Starega pristanišča se govori odkar pomnim in vse kaže, da se bo še nekaj časa. Spremembe v mestu so postopne in komaj opazne, tako da se včasih zdi, kot da se nič ne spreminja. Javni prostor v mestu ostaja pretežno podrejen motornemu prometu, zelenja je malo, pločniki so pogosto preozki in v slabem stanju. Prenove ulic so razmeroma redke, in praviloma njihova ureditev po prenovi ni zelo drugačna kot pred njo. Trg svetega Antona naj bi bil na primer dobrih deset let po natečaju za izbiro nove ureditve prenovljen tako, da se ne bo skoraj nič spremenilo. Podobno se na primer niti že dogovorjene in še kako potrebne spremembe prometne ureditve Ulice sv. Mihaela na koncu niso izvedle.
In vendar je mesto še kako živahno, zaradi česar ga imamo radi tako domačini kot gostje od blizu in daleč, in pri tem nikakor ne gre za nostalgično občudovanje nekdanjega blišča. Kar v Trstu privlači so ljudje. Ulice so tudi izven centra mesta tekom celega dneva polne ljudi vseh generacij, ki hodijo po opravkih, ali pa sproščeno klepetajo. Na trgih in v parkih klopce zasedajo starejši in družinice z majhnimi otroki, malo večji otroci se z vrstniki podijo naokoli ali pa brcajo žogo v bližnjo steno. Kavarne v središču mesta, ki so ga deloma zavzeli turisti, so polne, prav tako restavracije in gostilne po vsem mestu, kjer res ni težko dobiti dobrega obeda, pa tudi lokalni bari, v katerih ob kavi ali kozarcu belega vina na pol na pločniku vedno tečejo živahne debate. Ni težko dobiti občutka, da se vsaj v četrtih izven strogega centra, kot so Rojan, Sveti Jakob ali Stara Mitnica vsi nekako poznajo.
Še posebej dragocene so številne trgovine, pekarne, mesnice, frizerski saloni, trgovine z oblekami, lekarne ali železnine, razporejene po mestnih četrtih. Prav te omogočajo, da so vse ključne storitve, potrebne za vsakdanje življenje, v Trstu večini prebivalcem dostopne peš v nekaj minutah. In to je nekaj, s čimer se lahko danes pohvali le malo mest v razvitem svetu, in zaradi tega je Trst še kako sodoben.
Od sredine 20. stoletja se je večina mest z gradnjo in širjenjem cest ter z zagotavljanjem obilja parkirišč trudila prilagoditi avtomobilom. Ti so obetali svobodo in hitro dostopnost vsega, prinesli pa so odvisnost, zastoje, velikansko porabo energije in prostora, onesnaženje, izpuste toplogrednih plinov in debelost. Z rastočim zavedanjem težav, ki jih družbi prinaša odvisnost od avtomobilov, so se zadnja desetletja v urbanistični teoriji razvili različni koncepti organizacije mest na način, da lahko meščani večino svojih vsakdanjih opravkov uredijo peš. »Mesto kratkih poti«, »kompaktno mesto« ali »15-minutno mesto« so le nekateri od konceptov, ki to opisujejo. Mnoga mesta po svetu, tudi Ljubljana, so si za svoj cilj zastavila preureditev mesta po teh načelih. A čaka jih še zelo veliko dela.
Trst pa to že ima. Večini prebivalcev ni treba sesti v avto, da bi si kupili živila, zdravila, vijake ali pa uredili zavarovanje. To je praktično, saj prihrani čas, prijetno, saj omogoča srečevanja z drugimi ljudmi, hkrati pa omogoča tudi minimalno količino gibanja, ki je nujno potrebna za ohranjanje zdravja. Poleg tega več ljudi v javnem prostoru prinese več strank še za druge storitve in s tem se ponudba takšnih, ki jih lahko uredimo peš, še poveča.
Vprašanje je, ali bomo znali zdaj to izjemno značilnost mesta ohraniti in jo še okrepiti? So načrtovani projekti in ureditve korak v pravo smer? Ali ne bi namesto pregrešno drage žičnice morda raje več javnega denarja namenili za preureditev javnih prostorov na način, ki bi bil bolj prijazen za pešce?