Na naših cestah je le dobra dva odstotka voznega parka električnega. A po dolgih letih zaostajanja pri prodaji novih električnih vozil je Slovenija letos končno presegla povprečje Evropske unije. In ko je prodaja končno stekla – prav zato pravzaprav – je zmanjkalo denarja za subvencije. Ta bizarni zaplet razkriva sistemsko nevzdržnost trenutnega modela prehoda na e-mobilnost.
Subvencije so bile sprva smiselne. Reševale so dilemo kokoši in jajca, ko ni bilo ne kupcev ne dostopnih modelov e-vozil. A vsakič, ko je zmanjkalo sredstev, je sledil sunkovit padec povpraševanja, kupci z že naročenimi vozili pa so ostali brez pomoči. V Nemčiji je nenadna ukinitev Umweltbonusa konec leta 2023 naslednje leto znižala prodajo za tretjino in iztirila celotno avtomobilsko industrijo.
Glava težava prehoda na e-mobilnost se skriva v strukturi stanovanj. V Sloveniji živi v večstanovanjskih stavbah okoli 31% gospodinjstev, v Ljubljani pa kar dve tretjini. Večina nima nobene možnosti za ureditev lastne polnilnice. Za te stanovalce je prehod na električna vozila v trenutnih razmerah finančno nezanimiv. Polnjenje na javnih polnilnicah raztegne dobo vračanja razlike za višjo nakupno ceno vozila na skoraj desetletje. A ne le cena, problem je tudi premalo javnih polnilnic. Ljubljana ima trenutno le približno 700 javnih polnilnih mest, za doseganje ciljev do leta 2030 pa bo potrebovala petkratno povečanje zmogljivosti.
Rešitev zahteva temeljito prenovo državne in lokalne politike. Večino javnega denarja bi bilo treba namesto v neposredne spodbude za nakup vozil usmeriti v sofinanciranje javne in poljavne polnilne infrastrukture ter v nujno nadgradnjo nizkonapetostnega omrežja. Spodbude za nakup vozil naj ostanejo skromnejše, a dolgoročno predvidljive, z jasno časovnico postopnega zniževanja do leta 2030.
Za stanovalce v blokih je pri tem smiselno uveljaviti pravico do polnjenja po vzoru Nizozemske, kjer lahko občani ob nakupu električnega vozila vložijo zahtevo za postavitev javne polnilnice v neposredni bližini doma, do največ 250 metrov oddaljenosti. Tukaj ključno vlogo prevzemajo občine. Njihova naloga je predvsem aktivno reševanje lastniških vprašanj na parkiriščih v soseskah in ureditev delov javnih površin za polnjenje. Z javnimi razpisi za energetska podjetja lahko občine privabijo zasebni kapital za investicije v opremo. Ob tem pa morajo z ustreznimi parkirnimi režimi preprečiti zasedanje polnilnih mest po končanem polnjenju.
Izgradnja nočne polnilne infrastrukture v soseskah zagotavlja enakopraven dostop do e-mobilnosti tudi tistim, ki ne živijo v enodružinskih hišah. Občinam pa hkrati omogoča tudi ureditev parkiranja v soseskah. In to bi jih moralo zanimati.